Foto: NOAH
David Rihtarič je ultramaratonski kolesar, ki ima za seboj že zavidljivo število zmag in kilometrov, ki jih marsikdo na letni ravni ne prevozi niti z avtomobilom, kaj šele s kolesom. Z veseljem ga bomo spremljali na prihajajoči dirki po Danski in kasneje po Poljski. Z Davidom smo opravili zanimiv intervju v nadaljevanju.
David, kdaj je običajna rekreacija prerasla v takšno strast do kolesarjenja, da si se podal na tekmovanja in se odločil preizkusiti svoje zmogljivosti - zraven evropskih in svetovnih prvenstev - še na raznih ekstremnih dirkah, ki niso naporne le fizično, temveč predvsem psihično?
Že od 4. razreda osnovne šole sem treniral atletiko, se udeležil državnih, evropskih in svetovnih prvenstev, v gorskem teku, krosu, polmaratonu, maratonu ... Nakar sem spoznal našega, žal pokojnega, ultramaratonskega kolesarja Jureta Robiča in ga spremljal pri njegovih podvigih. Od njega sem kupil tudi prvo "tapravo" kolo - ki ga imam še sedaj! Novembra 2008 sem v Firencah še odtekel maraton s časom 2 uri in 27 min, nato pa sem januarja sedel na kolo in meseca maja 2009 odpeljal DOS (Dirko okoli Slovenije, 1.200 kilometrov). Namen je bil, da se takoj po dirki vrnem v atletiko, vendar me je kolesarstvo tako zasvojilo, da sem nadaljeval in istega leta zmagal Dirko okoli Avstrije dolgo 2.200 kilometrov.
Imaš kak poseben ritual pred dirko?
Pred samo dirko (mesece pred dirko) seveda trening, trening in še enkrat trening. Poskušal sem tudi z nočnimi treningi, treningi »nespanja«, vendar sem ugotovil, da to ni bilo najboljše. Tako sedaj poskušam v zimskem obdobju nabrati čim več kilometrov v toplih krajih (Kanarski otoki, Istra ...) ali pa na platformi Zwift. (Zwift je večigralska spletna platforma za kolesarjenje in tek, ki udeležencem omogoča treniranje in tekmovanje v virtualnem svetu.)
Pred samo dirko pa je na žalost toliko stvari z iskanjem sponzorjev, spremljevalne ekipe, vozil, logistike, da je že to sam ritual. Definitivno pa poskušam z vizualizacijo trase dirke, ki jo pogledam res kilometer po kilometer, vzpone itd. na Stravi, oziroma v Roadbooku.
Opiši nam tvoj teden – kako usklajuješ družinske obveznost, službo in treninge?
Imam hčerko, ki je sedaj že najstnica, tako da sedaj to ni več ovira (prej je bilo težje - varstvo). Z ženo imava lokal, tako da ona nekako prilagaja urnik mojim aktivnostim. Sam sem pa že 23 let zaposlen v Slovenski vojski (vojaški policiji), kjer mi kot članu Kolesarske reprezentance omogočajo res optimalne pogoje za treninge in priprave. Težko bi bilo ob rednem 8-urnem delovniku in ostalih stvareh še narediti na teden 500 kilometrov in več na kolesu.
Kako se motiviraš na dirki, ko postanejo noge utrujene in glava težka? Kaj je težje kontrolirati, glavo ali telo?
Hmmm, dobro vprašanje ... Motivacija je cilj, ki je oddaljen nekaj dni in noči. Velik pomen ima spremljevalna ekipa, ki te spremlja v vozilu in te motivira, daje hrano in napitke iz vozila. Pol uspeha je tvojega, pol pa njihovega. Ko po par neprespanih nočeh več ne veš prav zase, kje si, kaj počneš, so oni tisti, ki mislijo takrat namesto tebe - ti si samo "robot", ki obračaš pedala in jih poslušaš. Saj bolečine se navadiš, postaneš imun na to, glave, možganov pa ne moreš kontrolirati in to je problem. Telo dela, čeprav si na smrt utrujen, ampak glava noče! Vse ti roji po glavi, zakaj mi je tega treba, raje bi tekmoval normalne dirke, ko si v uri ali dveh v cilju, kako oni uživajo v avtu in se smejijo, jaz pa se je.... tu na kolesu. Najtežje je, ko dežuje, ponoči, ko se prične daniti in se ti spi. Ampak znova in znova si ponavljam moj moto: "Počni samo tiste stvari, ki ti dajo energijo za lepši dan" in to je to, kar počnem.
Koliko ljudi skrbi za tebe na dirki?
Sedaj na Race Around Denmark, ki je dolga 1.600 kilometrov in me čaka že 17. maja 2023, imam spremljevalno ekipo desetih ljudi (Slovenska vojska), dve kombinirani vozili in avtodom. To nam bo vsem generalka (z isto ekipo) pred Svetovnim ultramaratonskim prvenstvom, ki bo 15. julija 2023 na Poljskem - Race Around Poland, dolga kar 3.600 kilometrov. Sem pa tudi že dirko dolgo 2.200 kilometrov zvozil z samo štirimi člani spremljevalne ekipe in osebnim vozilom. Lani Race Across Germany 1.100 kilometrov s tremi ljudmi in vsi trije so bili z mano prvič! Problem so dopusti, kdo bo vzel dopust, da bo tri, štiri, šest, osem dni trpel v avtu in vozil za kolesarjem, kje so še predpriprave, pot na dirko, vračanje ... Zato sem letos zelo hvaležen Slovenski vojski, ki mi je pomagala s pripadniki Slovenske vojske in res imam vrhunsko spremljevalno ekipo, sestavljeno z izkušenimi pripadniki, ki so že bili z mano vsaj enkrat.
Vemo, da si osvojil že kar precej ciljnih črt in s tem tudi medalj in pokalov. Kolikor vem, imaš v svoji čudoviti hiši, za katero si ideje skupaj z ženo sam izbral in s skicami napolnil cel karirast zvezek, ki je služil kot osnova za izris idejne zasnove arhitektu, posebno sobo za treninge. A si kdaj preštel vse svoje pokale in medalje?
Huh. Ja, medalj mislim, da se je nabralo v vseh teh letih okoli 500, pokalov pa mislim, da malo manj. Ja to je bil res velik projekt, kam vse to skupaj umestiti. Ravno takrat, ko sva se odločala za gradnjo, sem bil službeno devet mesecev v tujini in sam zrisal hišo (seveda leseno), ki sem si jo želel (arhitekt pa je to potem uresničil). S prostorom za kolesarjenje pozimi, shrambo za kolesa (ki jih je preveč), malo delavnico in seveda policami za pokale, medalje, priznanja, odrezke ... ampak mi je žal, da nisem naredil tega prostora še večjega.
Na Dirki okoli Slovenije, ki je dolga 1.186 km, si bil kar petkrat. Ti ta proga še predstavlja izziv, se bi dirke udeležil ponovno?
Na žalost te dirke ni že kar nekaj let. Je pa bila definitivno lepa domača dirka, ki bi jo sedaj prevozil na pamet (z zaprtimi očmi), poznam res vsak kilometer trase. Če bo organizirana ponovno, sem 100 % na štartu.
Pred tabo je Dirka po Danski, ki poteka med 16.5 in 21.5. – 1.600 km in 10.000 višinskih metrov. Te številke so za nekoga, ki se s kolesom pelje v službo in čez vikend malo naokoli, nepredstavljive. Ker je zaradi vplivov skandinavskega vremena to ena najtežjih ultramaratonskih kolesarskih dirk v Evropi, me zanima, kako se pripravljaš na ta izziv?
Dirka bo res težka zaradi vetra, vremena ... Sama trasa ni tako težka, saj je najvišji hrib na Danskem visok 138 m, ampak vse druge stvari. Kljub temu se nabere 10.000 vm. Do sedaj je dirko prevozilo le 42 tekmovalcev, odstopov je ogromno. Ta dirka mi bo dober pokazatelj pripravljenosti, spremljevalni ekipi pa dobra izkušnja pred Svetovnim prvenstvom.
12. 7. pa se že podajaš na najdaljšo kolesarsko dirko v Evropi, ki je dolga neverjetnih 3.600 km in letos šteje za Svetovno prvenstvo v ultramaratonskem kolesarstvu. Vmes imaš kar malo časa za regeneracijo. Kako poskrbiš za sprostitev in regeneracijo po dirki?
Štart Svetovnega prvenstva - Race Around Poland je 15. julija v Varšavi in obkrožiš celo Poljsko. Med obema dirkama ne bo časa za dopust. Dan, dva po Race Around Denmark, bo treba ponovno na kolo, kakšen teden bolj "turistično", potem pa bo treba spet pridno nabirati kilometre. Imamo dober mesec časa - tudi, da odpravimo kakšne pomanjkljivosti z ekipo. Seveda pa je ogromno dela z logističnimi pripravami in največ energije gre za iskanje sponzorjev, donatorjev. Proračun, da se sploh lahko udeležiš takšne dirke, je gromozanski (vozila, gorivo, prehrana, štartnine, oblačila, športna prehrana, kolesa, oprema ...)
Zaznamovalo te je že kar nekaj poškodb, nesreča res nikoli ne počiva, nedavno si bil na operaciji ključnice, vendar si bil par dni po posegu že na kolesu. Je to trma ali močna volja ali kar oboje?
Res je, pred štirimi tedni sem si zlomil pri padcu levo ključnico (ovinek je zavil, jaz pa ne). V UKC Maribor so me operirali, vstavili ploščico in osem vijakov. Že 12 ur po operaciji sem začel s fizioterapijo, razgibavanjem, vajami za moč. Tretji dan, ko so me odpustili iz bolnišnice, sem že sedel na kolesu in "Zwiftal" na trenažerju. Ker pa je zunaj bilo sonce, si nisem mogel kaj in sem se dvanajsti dan že odpeljal po cestah. Saj vem, da ni bilo najbolj pametno, ampak ... No, zdravnikom nisem povedal! Sama ključnica me ni toliko bolela, bolj so me bolela rebra, ki sem jih tudi dobro natolkel. Ampak nekakšnega velikega odstopanja od zadanega treninga ni bilo (tudi "prisilni" počitek je včasih dobrodošel del "treninga").
Za konec naj ti v imenu celotne NOAH ekipe zaželim močne noge in trezno glavo, pa seveda naj te spremlja tudi sreča – predvsem z vremenom, ki zna precej otežiti pogoje. Z veseljem te bomo spremljali in navijali.
Hvala tudi vam za vašo pomoč, tudi jaz in moja spremljevalna ekipa si že želimo štarta!
Pripravila: Nina Kokol
